To obdobje, vsi vemo katero, mi je prineslo tudi novo razmišljanje o stvareh. Včasih sem mislila, da so ljudje, ki šolajo otroke doma zastareli in trapasti. Zakaj bi šolal otroke doma, jih gledal 24/7, jim razlagal matematiko in fiziko, o katerima sama nimaš pojma, ko pa imaš na voljo ustanovo, ki vse to opravi namesto tebe.
Potem pa je prišla gospa K in moji možgani so se zbudili. Ja dobesedno tako je bilo.
Začela sem razmišljat širše. Kaj pomeni šola za otroka, kaj pomeni zame, koliko uporabne vsebine se bosta reeees naučila v šoli, kaj vse sem jaz odnesla iz in od šole, koliko pizd***j sem skvačkala s sošolci, kolikokrat sta bila starša na govorilnih pa pri ravnatelju. Ja, bila sm kr zanimiv otrok, velikokrat narobe razumljen in na silo stišan v kalup, ki ga je šola pričakovala od mene.
Mislim, lej tko bom rekla, šola mi je fajn, ker kot mama, ki je polno zaposlena, včasih rabim kako uro zase, da ne slišim ˝mami vzel mi je... mum, ona mi je polomila...˝ kljub moji neizmerni ljubezni, vseeno kdaj pa kdaj pašeta mir in tišina.
In ravno zaradi moje polne zapolsenosti si nisem ravno predstavljala, da v to rutino opravkov dodam še šolo na domu. Ampak življenje se spreminja in jaz se moram z njim.
Ko je prišel odlok, da se morajo otroci testirati v šoli sem globoko premislila kaj to lahko pomeni za Timoteja. Pogovorila sva se. Povedala sem mu vse kar sem vedela o testih, namenu tega, kaj si jaz mislim, želim in pričakujem. Odločila sva se, da bova dala testiranje na pavzo in sva imela šolanje na domu. Šlo nama je super. Par dni uvajanja in potem je steklo samo od sebe. Tudi mala radovedna Karli ni pretirano motila pouka. Velikokrat sem ju po zajtrku, ko sem pospravljala kuhinjo, našla da sedita skupaj na enem stolu in gledata video posnetke, ki jih je poslal učitelj. Mala se rada uči, pivna vsako besedo. Je pa tudi bolj energična kot Timo. Kako bi to šlo pri šolanju na domu? Bi sploh šlo? Ker je Timo zdaj v 5. razredu, bi mala Karolina (3 leta pred uradnim začetkom s šolo), že videla kako šola na domu poteka. Za razmislit je.
Sredi januarja, ko sta že tako depresija in mraz na vrhuncu, se je Timotu stožilo po prijateljih.
Ne razumem tega, ko starši otrok preprosto ne spustijo ven. Da se igrajo.
Ob enem pa piz***o, da so otroci skoooz na telefonu. A ne ga sr*t. Lani med lockdownom je bilo v času snega, ogromno otrok na sosednjem hribu in so se naužili en drugega. 14 dni so vsak dan viseli na hribu od dopoldneva do poznega večera. Šola je bila sekundarnega pomena takrat. Potem pa so se naveličali sankanja 1000x po hribu in kepanja in valanja po snegu in delanja utrdb in dolgega slačenja za wc pavzo. Razumljivo. Ampak letos, letos a ni bilo otrok na hribu. Škoda.
Ker kljub imenu (SitnaMtka) nisem tko sitna, sva se pogovorila o ˝comebacku˝ v šolo in se odločila, da gre nazaj, da se bo testiral. Dovolj je star, da razume celotno situacijo. Omejevala ga ne bom.
Karli sem izpisala iz vrtca v januarju, po dooolgem premisleku kaj to pomeni zame, za podjetje, ki šele nastaja, za moje mentalno počutje, za moj nič več prosti čas, za še več obveznosti in več vprašanj ˝kaj naj skuham in kaj naj se še učiva in igrava??˝
Izpisala sem jo zaradi zdravstvenih težav, ne toliko zaradi priprav na šolanje na domu, ampak tudi, da se obe do septembra navadiva na nov ritem, nov sistem.
Ko to pišem smo sredi februarja, tako da imam reci piši še 26 tednov, da se pripravim na ta podvig. Imam občuek, da bo šlo. Oba otrka sta res bistra, pa ne zato, ker sta moja, ampak ker pač sta. Timo je v tistih parih procentih najpametnejših otrok - tako so ga stestirali lani in res mu grejo nenavadne, težke, zakomplicirane stvari boljše od rok kot pa recimo sesanje.
Odločitev je torej padla, zdaj sledijo priprave. Gremo akcija.
