Te dni mi gre vedno bolj po glavi stavek, ki ga je moja mami izgovorila že vsaj 1000 krat. In še vsaj 1000 krat ga bo. ˝V mojih časih smo...˝
V njenih časih so otroci že pri 14-ih delali za vikende in med poletnimi počitnicami v tovarnah čistil, gum ali v njenem primeru, v TAM-u.
To sem poslušala vse od mojega 13-ega leta. Ampak v našem kraju takrat ni bilo nobenega obrata, tovarne ali proizvodnje. Naš kraj je bil kmetovalno obarvan in kmetje so imeli svojih otrok dovolj za delo na kmetiji, tako, da smo ostali otroci gladko padli mimo začetka življenja v kapitalizmu. Na mojo takrat srečo, danes pa nepriliko, starša zaradi svojih služb, za vikend nista imela časa, da bi me vozila v sosednje večje mesto, kjer bi lahko nadaljevala tradicijo 14 letnikov, ki delajo v tovarnah.
Sem pa zato pri 17-ih kot večina, začela svojo kariero v lokalnem baru. Najprej samo čez poletne počitnice, naslednje leto že tudi sem in tja za vikend. Ker sem se izkazala, me je šef premestil v večji, bolj poln lokal, kjer se niso stregle le jutranje kave in večerni piri. Tam se je napor šele začel.
Nikoli nisem delala v tovarni, moja mami nikoli za šankom, zato se nikoli nisva ujeli v dejstvu kaj je težko delo, moje ali njeno.
V začetku svojih 20-ih let sem presedlala iz šanka v delo v pisarni večje trgovinske verige. Čez čas sem spoznala fanta in začela iskati službo bližje njegovemu domu, saj sva večino časa preživela pri njem. Doma sem imela le svojo sobo, v kateri pa kljub nori zaljubljenosti ne moreš biti večno zaprt. Pri fantu sva imela lastno kuhinjo in kopalnico, vhod v hišo je bil sicer skupen, ampak vse ostalo je bilo razdeljeno in bilo je super.
Redne službe pa nisem dobila, le neke priložnostne opcije, ki so trajale mesec do dva, tako, da sem bila nenehno v iskanju nove zaposlitve. Sčasoma te to utrudi.
Moja starša sta od mladosti vedela kaj bosta, ˝ko bosta velika˝. On zidar, ona vzgojiteljica, in tako je bilo. Moja generacija nima pojma kako je delati v eni firmi od prvega do zadnjega dne. Veliko firm niti ne dočaka obletnice 10 let obstoja, kaj šele, da bi zaposlenega upokojila. Taka podjetja so v naših časih postala mit, urbane legende. Občutek varnosti je zato zelo omajan in nestabilen.
Zaradi tega nenehnega iskanja nove in nove zaposlitve, sem nekje obupala in nehala z iskanjem. Fant je zaslužil dovolj za naju dva. Čez kaki dve leti sem zanosila in v času porodniške spoznala ljudi, ki delajo v zavarovalništvu. Zanimivo delo. Pa sm probala in probavam in delam in uživam še danes po skoraj 10-ih letih.
Ampak to je delo, ki zavzame celega človeka, to ni delo od sedmih do treh, ampak sem velikokrat delala še v noč in za vikende. Še sreča da je moj mali sin ponoči dobro spal, da sem zjutraj potrebovala le kake dve do tri kave za štart. In tako je njegovo 2. leto zbrzelo mimo mene, da se spomnim samo juter, ko sem ga zbudila, peljala v vrtec in zvečer, ko sem mu pritisnila lupčka na speča lička. Bilo je naporno. A danes vredno, ker imam ogromno znanja, ki sem ga ravno v tistem letu pridobila in ga uporabljam še danes. Včasih so potrebne žrtve, da je na dolgi rok življenje lepše.
Na srečo sem imela varstvo zagotovljeno, čeprav sem kmalu začela poslušati pridige, da me otrok pogreša, da to ni življenje zanj, da se druži samo z babico, da si moram vzeti čas za naju in malo odmisliti delo.
Zanimivo, kako otroci nikoli ne naredimo prave poteze v očeh staršev.
Najprej sem bila lena, ker pri 14ih še ne delam, potem, ko sem delala za šankom, se nisem dovolj učila za šolo, potem sem bila izbirčna, ker 2 leti nisem našla službe za dlje kot 2 meseca, zdaj sem deloholik.
V njenih časih so tudi v začetku svojih 20-ih let začeli graditi svojo hišo. Oče gradbinec na solo poti, mama zaposlena v javnem zavodu, denarja ni bilo veliko, ampak imela sta redne prilive in fotr, je našo hišo zgradil popolnoma sam. Od ruvanja plevela in ravnanja zemljišča, do kopanja kleti in najdbe starih kavčev v zemlji. Dobro je opravil. Hiša je dovolj velika, da bi v njej živela tudi jaz z mojo družino, a me je usoda, življenje, naključje, ljubezen ali neka sila odpeljala v drugo smer.
Tu sedaj predelujem obstoječo hišo, ker ni opcije, da bi z možem gradila hišo.
Mislim opcija je, ampak, da dobiš parcelo, po možnosti z vsemi papirji, potem boj za vse priključke, soglasja sosedov, zmenki z arhitektom in statikom, vse možne napake, ki se zagotovo zgodijo, ko koplješ luknjo za klet ali ko ulivaš plato. Dovolj dolgo časa sem delala na gradbišču, da vem kaj vse so stranke doživljale in jaz z njimi, ko se je neka malenkost izkazala za večji izziv. Če bi bila v svojih dvajsetih, potem bi se morda podala na to pot, zdaj, zdaj pa ne.
Spomnim se, da je bila naša hiša zgrajena v 4 letih. Malo pred začetkom 10 dnevne vojne za Slovenijo. Spomnim se preleta letal in strahu staršev, da lahko vse kar sta gradila, izgine v trenutku.
Štiri leta za gradnjo lastne hiše od zaraščene parcele do fasade, je kar uspeh. Če štejemo, da sta bila oba polno zapolsena in popoldan ter za vikende še zidala hišo. Mami je v naši garsonjeri, vsak dan skuhala kosilo za delavce. Ker smo živeli v drugem nadstropju stavbe, je prehodila veliko stopnic, da je vse natovorila na voziček in skupaj z mano odpeljala na novo hišo. Bilo je naporno. Verjetno tudi zame, ker nisem imela 100 odtotne pozornosti mame in bila sem veliko na poti med eno in drugo destinacijo. Ampak kot starš prevzameš to odgovornost, da boš otroku naredil najboljšo prihodnost.
To kar sta me starša naučila še iz ˝njunih časov˝ je VARČEVANJE. VEdno imej nekaj za rezervo, za vsaki slučaj, za primer ˝kaj pa če˝. In ta fond imam. Imam tudi fond za otroka. Vsak mesec se na zavarovalno polico z varčevalno komponento naloži 50€. Tako otrokoma ne bo treba poslušati mojih zgodb ˝v mojih časih smo˝. Še vedno jima bom prikazala moč dela, zaposlitve, izobraževanja skozi delo, ampak jima bom omogočila lažji začetek s startnim fondom, ki ga bosta lahko porabila za zagon podjetja ali izobraževanje.
Kot mama sem izbrala to pot učenja o pomembnosti dela in varčevanja.